Vabljeni na odprtje razstave in projekcijo v petek, 15. septembra ob 19. uri v Likovni salon. Po projekciji sledi pogovor z avtorjem, ki ga bo vodila kustosinja razstave Ana Kovačić.

............................................................................................................

Resnica je nekje v sredini
(Uvod v razstavo Word sediments, gravel and fine sand avtorja Emilia Morena)

V osrednjem delu razstave, filmskem eseju The I Mine, paleoantropologi iščejo človeške ostanke, medtem ko rudarji iščejo diamante. Vzporedno s temi prizori avtor izprašuje spomin, ne le na osebni ravni, temveč tudi v kontekstu same zgodovine, skozi zapise zgodovinarja Johna P. Roquentina (ki ima, nemara ne po naključju, enak priimek kot protagonist Sartrovega romana Gnus), ki namerava napisati roman o gluhi in slepi dražbenici Valerie Louise Ellis. V tej večplastni izkušnji pisanja in odkrivanja sebstva je težko ločiti resnična in zgodovinska dejstva od namišljenih. Podobnosti med paleontologi in rudarji ter temi (ne)biografskimi zgodbami so osupljive in Emilio Moreno je posnel film, ki se pretvarja, da je dokumentarec, zgolj zato, da bi izprašal, kako se oblikuje identiteta in kako je zgodovina v končni fazi zapisana.

Še eno delo, ob katerem se zamislimo, je instalacija Jet Lag. Vsak "predzgodovinski" predmet v tem delu je opravil proces "jet-lagging" (sprememba časovnega pasa kot posledica potovanja): najprej so nastali odlitki posameznih predmetov (ti predmeti pa so fosili, predzgodovinski artefakti ter meteorit iz Marsa), nato pa so bili ti odlitki zmleti v prah. Prah je bil nato vrnjen v kalup in tako je predmet ponovno pridobil svojo obliko. Ti predmeti so najprej sledili naravni in zgodovinski časovnici, zdaj pa bodo sledili določeni časovnici po umetnikovi intervenciji. Vmes, med obema časovnicama, pa je jet lag – razlika med časovnimi pasovi. Vprašanje za delo Jet Lag je, ali "novi" predmet ostane "stari" in v tem smislu je povezano z delom Stone Acrobatics Dome (Kupola kamnitih akrobacij), ki z nami komunicira z ulice, saj je nameščeno na izložbo galerije v obliki vitraja. Slika pove več kot tisoč besed in ta je del večjega umetniškega projekta, v ozadju katerega je veliko raziskovalnega dela. Stone Acrobatics Dome se ukvarja s primerom romaneskne cerkve, ki je bila sprva postavljena v španski regiji, iz katere izvira tudi umetnik, v petdesetih letih dvajsetega stoletja je bil vsak kamen te cerkve natančno označen in odstranjen ter prepeljan v New York, kjer je bila cerkev, kamen za kamnom, ponovno sestavljena. Selitev je bila opravljena na željo Johna D. Rockefellerja mlajšega, ki je tik pred tem na Manhattnu zaključil z gradnjo muzeja srednjeveških samostanov z vsega sveta. Osupel nad tem primerom, nad fluidnostjo nečesa tako trdnega, kot je stavba, ki sodi v nacionalno zgodovinsko dediščino, je Emilio Moreno več mesecev prebil v New Yorku in raziskoval to cerkev. Nastali so zapisi, filmski posnetki, peščeni gradovi. Sprva je bil njegov namen raziskati politično ozadje tega dogodka, med samim raziskovanjem pa se je njegovo zanimanje razvejalo v več smeri. Rezultati tega procesa so filmski esej ter številna s tem povezana dela, ki poskušajo vleči vzporednico med jezikom in arhitekturo kot sistemoma, ki sta nam v pomoč, hkrati pa sta odvisna od osnovnih enot oz. sestavnih delov, kot so besede in kamni. Hkrati Morena zanima tudi, kaj se zgodi z vrednostjo zgodovinske stavbe po njeni premestitvi s prvotne lokacije skozi proces ponovne gradnje (rekonstrukcije oz. anastiloze).

The Order Book (Thin Air Road for Dorothy) (Knjiga naročil – Cesta, zgrajena iz ničesar, za Dorothy) se osredotoča na gnetljivost jezika ter na načine sestavljanja zgodb in zgodovine. V tej knjigi vsaka stran vsebuje eno samo besedo, vrstni red teh besed pa nakazuje zgodbo. Vse besede so dejanska imena obstoječih bank – npr. Horizon (obzorje), Compass (kompas), Advance (napredovati), River (reka), Glacier (ledenik), Sun (sonce), Citizens (državljani oz. meščani), Trust (zaupanje) itd. Podjetja običajno uporabljajo knjige naročil za beleženje interakcij s strankami ali dobavitelji in tako ustvarjajo občutek zgodovine. Drugi del naslova tega dela je referenca na junakinjo knjige Čarovnik iz Oza, ki jo je Frank L. Baum napisal leta 1900. Zgodba je znana po tem, da v sebi skriva alegorično kritiko političnega in ekonomskega ustroja ob koncu 19. stoletja v Združenih državah Amerike. Baum si je zamislil trenutek radikalne spremembe v obliki tornada (volitve), ki popelje Dorothy (slehernika) na popotovanje po rumeni tlakovani cesti (avtor je zagovarjal ponovno vzpostavitev sistema zlate valute v ZDA). Med popotovanjem se Dorothy pridružijo strašilo (ki predstavlja kmetovalce), pločevinasti mož oz. drvar (ki predstavlja tovarniške delavce) ter bojazljivi lev (ki predstavlja politike) in skupaj se odpravijo v Smaragdno mesto (Washington), da bi čarovnika, za katerega so verjeli, da ima veliko moč (predsednika), prosili za uravnoteženo prihodnost. V knjigi The Order Book (Thin Air Road for Dorothy) si Emilio Moreno izposodi Baumovo strategijo: pripoved o popotovanju uporabi kot izgovor za družbeno-politične konotacije.

Ustvarjanje različnih pripovedi oz. narativov, tako zgodovinskih (kolektivnih ali osebnih) kot fikcijskih, je najpomembnejše za umetniško delo Emilia Morena. Posebej zanimiva je združitev oz. trk med materialnimi ostanki (npr. fosili ali kulturno dediščino) ter govorjeno ali pisano besedo. Razkrivajo se vidiki razumevanja vrednosti, med drugim, skozi valuto, jezik ter zgodovino in njeno ponovno interpretacijo. To kaže na narativni potencial zgodovinskih ali arheoloških ostankov in ta znanstveni pristop je nekaj, kar umetnik uporabi zaradi sistematične študije materialnih ostankov. V končni fazi je lahko en kamen v veliko pomoč pri gradnji narativa o delu zgodovine. Prav tako je naša naloga, da raziščemo in poskušamo razvozlati, ali resnica nemara tiči sredi vsake zgodbe.

Ana Kovačić

Projekt podpira:
European Cultural Foundation, STEP Beyond