MED HVALO IN POZABO
Ivan Bajde (*12. 6. 1855, Zgornji Hotič pri Litiji, †8. 10. 1920, Ljubljana) in njegovi nenavadni glasbeni izumi. Razstava ob stoletnici smrti spregledanega slovenskega izumitelja
»Včeraj, dne 10. oktobra 1920, smo ga spremili na zadnji poti vsi, ki smo poznali njega in njegove zmožnosti, z žalostjo v srcu in otožni. Izvzemši njegovih ožjih prijateljev in znancev, pa je naša javnost, v obče ne interesirana, tudi tokrat pokazala svojo brezbrižnost in ostala doma. Kakor mnogim, tako se je zgodilo tudi njemu – da se dičijo s slavo, ki je pritikala samo njemu, drugi, njegovo ime pa je ostalo širnemu svetu neznano.«
V nekrologu, ki so ga kmalu po Bajdetovi smrti objavili v časopisu Jutro, je zajeta žalostna prispodoba življenja prezrtega slovenskega glasbenega izumitelja, ki mu po materialni plati še zdaleč ni bilo naklonjeno, in katerega ime bi lahko, navkljub mnogim javnosti predstavljenim izumom in objavam v časopisju vse do leta njegove smrti, stoletje kasneje skorajda za vedno utonilo v pozabo.
KDO JE BIL IVAN BAJDE?
Ivan Bajde je bil konec 19. in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja znan na Kranjskem in v drugih krajih na Slovenskem, pa tudi na območju današnje Avstrije in Nemčije, njegovo ime zasledimo celo v francoskih in ameriških časopisih. V povezavi s čim so ga sploh omenjali? Bajde je bil pravzaprav najbolj znan zaradi svojega izuma, t. i. klavirja na lok – klavirja, ki je proizvajal zvok godal – čeprav je v desetletjih dela in snovanja v svojih skromnih delavnicah v Zgornjem Hotiču pri Litiji in po letu 1901 v Šiški v Ljubljani poleg nekaterih tehničnih izumov izdelal še veliko drugih, ne povsem običajnih glasbil. Njegova strast je bilo izumiteljstvo različnih, s pomočjo zapletene mehanike delujočih glasbenih inštrumentov. Danes je sicer nemogoče ugotoviti, koliko novih oziroma izboljšanih tipov posameznih glasbil je izdelal. Do šestdesetih oziroma najverjetneje tudi še do osemdesetih let 20. stoletja, ko sta o nekaterih izumih pisala Janez Mesesnel in Ivan Gerersdorfer, se je pri Bajdetovih doma ohranila sled za tremi: klavircitrami, klavirharfo in klavirjem na lok.
Tako glasba kot izumiteljstvo sta ga privlačila že od malih nog, vseeno pa ostaja neznano, kaj je Ivana Bajdeta, za katerega iz objav v časopisih vemo, da je bil železniški delavec, v resnici napeljalo k temu, da se je začel resneje ukvarjati z glasbenimi izumi, s katerimi je sodeloval na različnih razstavah in sejmih. Prvo tovrstno večjo predstavitev je Bajde doživel leta 1892, ko se je s svojim t. i. potnim glasovirjem oziroma klavirskim portativom, ki je proizvajal zvoke citer, harfe in zvončkov, predstavil na veliki mednarodni razstavi na Dunaju. In to je bil šele začetek njegovega pojavljanja v javnosti. Bajde je namreč z upanjem, da bo prodal kak svoj patent, večkrat potoval po domovini in tujini ter prirejal koncerte na svojih nenavadnih glasbilih.
Očetovo izumiteljsko izročilo je najbolj nadaljeval sin Ludvik, ki je imel poleg glasbene izobrazbe tudi precej tehničnega znanja. Njegov samostojni izum, t. i. klavijolino, so Bajdetovi od leta 1912 sicer le za kratek čas proizvajali v Ljubljani na Dunajski cesti 73, kjer je nad vhodom v delavnico visel napis: Tvornica klavijolin BAJDE & Komp.
BAJDETOV KLAVIR NA LOK Z INOVACIJO KROŽNEGA ŽIMASTEGA LOKA
Največ pozornosti strokovne in laične javnosti je pritegnil Bajdetov klavir na lok, ki so ga takratni pisci poimenovali na različne načine, in sicer kot glasovir na lok, glasovir na godalo, godalni klavir, mehanično violino oziroma pianino, oplemeniten z zvokom violine in drugih godal. Na Bajdetovem izumu, ki je imel kar dve klaviaturi, se je godalne inštrumente »od najvišjih glasov violine do najnižjih glasov kontrabasa« igralo s pomočjo običajnih klavirskih tipk. Nekateri zvoki so še posebej navduševali, kot na primer zvok violončela, hkrati pa je imelo glasbilo tudi nekatere pomanjkljivosti, saj je bil recimo zvok violine nekoliko prerezek. Poleg dvojne klaviature je glasbilo imelo še pedal, s katerim je glasbenik poganjal mehanizem.
Eden izmed največjih problemov, s katerim se je Bajde ukvarjal na svojem nenavadnem klavirju že od njegove prve predstavitve leta 1893 pa vse do prodaje patenta leta 1907, je bil, kako s pritiskom na klavirsko tipko dobiti tisti prefinjeni in nežno občuteni zvok, ki ga izšolanemu glasbeniku uspe doseči ob igranju z lokom na violino oziroma drugo, nižje uglašeno godalo. Težavo je predstavljalo tudi to, kako s pomočjo v klavir vgrajene mehanike doseči enakomerno drsenje žimastega loka, da bo sposoben brez predaha poljubno dolgo vzdrževati določeni ton. Bajde je ta problem rešil z vgradnjo zelo elastičnih žimastih lokov, spletenih na dveh krožnih obodih.
Patent za Bajdetov najpomembnejši izum je leta 1907 odkupil Ludwig Hupfeld, ravnatelj ene izmed največjih manufaktur glasbenih avtomatov na svetu. Z nakupom Bajdetovega klavirja oziroma inštrumenta z izrazitim značajem godbe na lok je Hupfeld v principu dobil rešitev za bodoči violinski avtomat, saj se je zavedal, da se da še veliko izboljšati in predelati. Takoj po tem, ko je leta 1907 podjetje Hupfeld AG iz Leipziga odkupilo patent za klavir na lok, so ga predstavili tudi na jesenski razstavi v Leipzigu. Čeprav sta morala slovenski izumitelj in nemški odkupnik pravice zaradi zaščite patenta na nemških tleh že v prvi polovici leta 1907 predložiti tudi risbe in opis principa delovanja inštrumenta, si obiskovalci v Leipzigu niso mogli ogledati notranjosti glasbila z mehaniko, saj je Hupfeld finese delovanja tega inštrumenta skrbno skrival pred konkurenti. Inovativne sestavne dele Bajdetovega izuma, predvsem princip krožnega loka, so v leipziški tovarni kmalu zatem uporabili pri snovanju t. i. Phonoliszt-Violine, glasbenega avtomata, s katerim so dosegli svetovni sloves. V ozadju Hupfeldovih poslovnih uspehov s tem violinskim avtomatom, ki ga je podjetje oglaševalo v številnih reklamah, se je tako poleg imen drugih razvojnih inženirjev z Gustavom Karlom Hennigom na čelu, skrivala tudi pojava skromnega, a nadvse bistrega izumitelja slovenskih korenin.
Patent Bajdetovega klavirja na lok je bil prodan tujcu, ker doma za Bajdetovo iznajdbo ni bilo ne posluha ne denarja. Avtor članka v Slovencu leta 1910 je o tem slikovito zapisal: »Menda so najmučnejši občutki takega človeka takrat, ko stoji ob plodu svojega dela, uverjen, da je njegov izum pridobitev za svet, pa ne more ž njim ne naprej ne nazaj, ker mu sredstev manjka. Slednjič vandra stvar v inozemstvo in oddahnejo si vsi. Najbolj zadovoljni so pa v inozemstvu. Tam si manejo roke in polnijo žepe.«
Medtem ko v nemških časopisih imena Ivana Bajdeta v povezavi s Hupfeldovo Phonoliszt-Violino skorajda ne najdemo, ga na primer članki v Franciji in onstran Atlantika omenjajo kot enega izmed pomembnih (so)tvorcev violinskega avtomata. V časopisu The New York Times iz druge polovice aprila 1912 v podrobni predstavitvi Hupfeldovega violinskega avtomata izvemo, da je ta neverjeten inštrument plod skupinskega uspeha več izumiteljev: Ivana Bajdeta, Gustava Karla Henniga, Ernsta Alforda in Roberta Frömsdorfa, ki so delali pod okriljem organizatorja ideje Ludwiga Hupfelda. Iz približno istega časa je tudi članek, objavljen v francoskem časopisu La Nature, v katerem je še posebej poudarjena omembe vredna rešitev krožnega loka, med laskavimi ocenami nadvse skladnega »dueta« – z violino kombiniranega klavirskega avtomata, ki lahko reproducira zelo raznolik in obsežen glasbeni repertoar – pa je ponovno navedeno tudi Bajdetovo ime.
Iznajditeljsko delo Ivana Bajdeta na področju različnih mehaničnih glasbil vsekakor ni pomembno samo za Slovence, ampak, kot je razvidno iz primera Hupfeldove Phonolistz-Violine, tudi širše. Ravno v tem modelu violinskega avtomata pa je ohranjen edini drobec materialnega in tudi zvočnega pričevanja o delovanju Ivana Bajdeta, ki si s svojimi izumi ni mogel nikdar znatneje materialno opomoči, čeprav je bil deležen vrste strokovnih pohval doma in v tujini. Bajde, ki vse do smrti ni opustil tovrstnih izumiteljskih prizadevanj, se je s svojimi deli vpisal v zgodovino slovenskega in svetovnega izumiteljstva, dasiravno danes ne moremo ne videti ne slišati nobenega izmed njegovih samostojnih izumov. Samo upamo lahko, da bi se navkljub velikemu časovnemu razmaku od nastanka njegovih nenavadnih glasbil v prihodnosti morda le našel kateri izmed njegovih izumov. To bi si Ivan Bajde vsekakor zaslužil. Različni razkropljeni zapisi o njegovih nenavadnih glasbilih namreč dovolj zgovorno pričajo o še enem iznajditelju slovenskega porekla, ki je imel mnogo idej in vizij, a je žal živel v času, ki na prostoru naše današnje domovine temu še zdaleč ni bil ne naklonjen ne dorasel.