Leto dni je minilo od smrti akademskega slikarja, pedagoga in mentorja Alojza (Lojzeta) Zavolovška. Bil je slikar brezmejnega kreativnega in srčnega prostora in mojster številnih sprememb, ki je predvsem v zrelih letih presenečal z velikimi in hitrimi spremembami tehnik in sloga. V začetkih ustvarjanja ni veliko raziskoval, vse je prepuščal osebnemu občutju, s širino in odprtostjo pa je sprejemal nove pobude, ki so posredno prihajale preko Dunaja, Prage, Zagreba, Pariza in Beograda, kjer je končal študij slikarstva. Če se je v začetkih izrazito naslanjal na akademizem, se je po ustalitvi v Sloveniji počasi asimiliral v novem okolju in njegov kolorit je postal vse bolj ”slovenski”. Sprva se je nagibal k močneje poudarjenemu kolorizmu, temperamentnemu izdajanju svojih občutkov in tudi k večjim formatom slik. Lirsko razpoloženje je bolj odstopalo prostor dramatičnim in epskim zanosom ter monumentalnosti v enostavnosti in čvrstosti forme. Toda v tej evoluciji, ki je ostajala skupna le v široki in splošni panorami, so nastale bistvene spremembe.
Zavolovškova slikarska pot se je po krajšem bivanju v Slovenskih Konjicah pravzaprav začela v Velenju, mestu ob Paki. Tu se je v šestdesetih letih naselil in začel svojo umetniško pot. Mesto se je takrat razvijalo s hitrimi koraki v napredek in širitev. Tudi Zavolovšek v svojem delu ni obšel tega časa brez zgodovinskih očrtov, v katerih je nadaljeval konstrukcijski red, ploskovitost in kolorizem, ki je zaznamoval mnoge motive iz Velenja in drugih trenutkov slikarjevega življenja. Metafizična prostranstva industrijske pokrajine Velenja z okolico so ga v dolini, kjer se je začela njegova umetniška pot, po upokojitvi, tudi pripeljala k novim začetkom. Kot bi recikliral skoraj petdeset let, ki jih je preživel v tem okolju, enkrat sredi njega, drugič z zrelo distanco do prostora in časa.
Osnovne oblike likovnih elementov je mojstrsko združil v ekspresijo ciklusa Elegija kozolcem. Te slike so z morfološko raztelešenostjo in likovno napetostjo značilno abstraktne in dinamične, brez trdne oblike in s prepričljivo značilnostjo v svoji elementarnosti. Mnoga desetletja je iskal nove slikarske priložnosti za racionalizacijo dojemljivega v čistih prostorih, v katerih vladata poetičnost in harmonija.
Zavolovška primarno obravnavamo predvsem kot akvarelista, čeprav je v svojih začetkih slikal tudi v tehniki olja, ob izteku svojega ustvarjanja pa akrila. Slikanje umetnika je bilo prav v tehniki akrila najbolj nabito z življenjsko in ustvarjalno energijo. Ta ni opešala vse do krutih posledic bolezni, ki ga je v zadnjih letih priklenila na posteljo.
Kustosinja razstave je Milena Koren Božoček.
Alojz Zavolovšek, Velenje, 1977, olje na platnu