O razstavi (iz spremnega besedila dr. Nadje Gnamuš):

Objektivizem, ki naj bi ga zagotavljala mehanska fiksacija stvarne situacije, že dolgo ni ontološki in epistemološki temelj fotografskega posnetka. Medtem ko se razmah fotografije v družbenem kontekstu navezuje na tehnološki razvoj in potrebe znanosti, pa njenega poetičnega značaja že od začetkov ne navdihuje le čudežna kemija, s katero je mogoče zaustaviti lebdeče podobe, ampak fascinacija nad svetlobo, hipnostjo trenutka in nestanovitnostjo pojavnega sveta, ki jo je fotografija delila s slikarstvom. Reprezentacijski sistem fotografije ni samo tehnološki nadomestek perspektivičnega sistema klasičnega slikarstva, pač pa je tako pri Daguerru kot pri njegovih slikarskih sodobnikih, Constablu, Turnerju ali Corotu, v ospredju zanimanja kontingenca videza in raziskovanje svetlobnih učinkov in senc, ki nastajajo z razmiki v času. Fotografski pogled je bil predhodno ustvarjen v ko je slikarstvo kasneje tematiziralo fotografijo. V sodobnem postmedijskem času se ne ukvarjamo več z bistvom in identiteto posameznih umetniških medijev, saj je identiteta fleksibilna in odvisna od konteksta. Tako se tudi razmerja med fotografijo in slikarstvom vzpostavljajo na različne, bolj ali manj inovativne načine, ki nemalokrat pripeljejo do popolne izmenjave videzov, pri čemer fotografija deluje slikarsko in slika fotografsko.

Fotografska postavitev NE-PROSTOR│NičniPROSTOR (NON-SPACE│ZeroSPACE) vzpostavlja različna stanja, ki s fotografskimi rezi kot hipnimi prekinitvami fragmentirajo in procesirajo dinamiko časa. Morska gladina se spreminja v rizomsko površino brezštevilno množečih se gub, ki topografsko natančnost posnetka premesti v območje kontemplacije in na simbolno ravnino raztezanja časa in brezkončnega prostora.

V prostranih ladjah sakralne arhitekture morja odpirajo duhovno doživetje, ki ne izvira iz metafizičnih implikacij, ampak iz znanih pojavov in stvari. Onstran Črnega kvadrata, v prostoru cerkvenega kora, se oceanska gladina konceptualno zaobrne v praznem odsevu na fotografijah Mrtvih oči. Na kraju tega intimnega sanktuarija se povežejo in prepletejo smrt, krajina in občutek svetega. Boleče intimni posnetki oči dokumentirajo odsotnost pogleda − protislovno prisotnost odsotnosti − in nas postavijo v neposredno bližino z odmaknjenim strmenjem, ki vzbuja nelagodje pred nedoločenostjo in tujostjo praznine. V mrtvih očeh vlada popoln mir, kot da bi se vanje prezrcalil nični prostor spokojnih morskih gladin brez horizonta. Cvetkovič smrt pojmuje kot »najbolj elementaren pojem abstraktnega v celotni strukturi človeške zavestiin kot fizični abstraktum ne-prostora in ničnega časa«. Ta nepoznani kraj odsotne zavestije, kakor razlaga, »najbolj abstraktennačin simboliziranja človeške predstave prostora, časa in zavestioziroma nezmožnosti predstavljati si, da sploh ne obstajajo«

Toda nični prostor ni samo kraj ontološkega konca in zaprtja, tako kot črna na Črnem kvadratuni slepota ali nevidnost, temveč sestav temnih svetlob oziroma lesketanje teme, kakršnega poznamo v nekaterih redkih trenutkih, ko zapremo oči. Predstava ničnega prostora kot antiteze prostora, ki jo Cvetkovič zasleduje prek ploskve in svetlobe, ni toliko nekaj zunaj v pokrajini, kot je za steno našega očesa.

O avtorju:

Branko Cvetkovič se je rodil 15. aprila 1951 v Novem mestu. Diplomiral je iz politične ekonomije pod mentorstvom enega najbolj znanih jugoslovanskih ekonomistov dr. Franceta Černeta, na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po opravljenem delu za različne raziskovalne institucije je služil kot strokovnjak za delovno silo za vlado Republike Sejšeli. Prav tako je bil imenovan za strokovnjaka za Organizacijo združenih narodov Habitat.

Začel se je ukvarjati s fotografijo leta 1986 in 1987 na Sejšelih. Ta naključen začetek in kasnejšo obsedenost sta sprožila njegova fascinacija s svetlobo - spominjanje otroške zavesti o svetlobi na hišah njegovega rojstnega kraja - in naraščajoča občutljivost za likovno umetnost, ki izhaja iz študentskih let. Kljub temu sta njegova prva dva neodvisna, še vedno amaterska projekta bila Kreolske hiše in kontinuirano konceptualno snemanje luči nad otokom Silhouette. Po vrnitvi domov je opustil svoje delo kot ekonomist in nadaljeval z delom kot umetnik v prepričanju, da ima poklic umetnika večji pomen ter večjo in trajno vrednost. Začel je profesionalno delati na fotografiji; nadgradil je svoje tehnične sposobnosti in dojemanje likovne umetnosti. Od leta 1990 je samostojni fotograf, ki dela predvsem v arhitekturi, industriji in umetnosti; v zgodnjih letih se je ukvarjal tudi z ustvarjalnim in umetniškim upravljanjem in oblikovanjem.

Branko Cvetkovič prebiva v Ljubljani.