Anton Ažbe, slikar slovenskega rodu, se je rodil 30. maja 1862 v Dolenčicah pri Škofji Loki, večino svojega ustvarjalnega obdobja pa je preživel v  Münchnu, kjer je 6. avgusta 1905 tudi umrl.  Družina ga je sprva želela izučiti za tgovca, a si je sam izbral slikarsko pot. Učil se je v delavnici slikarja in freskarja Janeza Wolfa, ki je bil rojen v Leskovcu pri Krškem. Anton Ažbe je v svetu še danes naša najznamenitejša zgodovinska likovna osebnost, saj je v tujini deloval ne le kot umetnik, temveč tudi kot likovni pedagog.

Med leti 1898 in 1901 je v Münchnu vodil slikarsko šolo, katero so obiskovala tudi nekatera največja imena takratnega slikarstva, med njimi Vasilij Kandinski, Beta Vukanović, Matija Jama, Rihard Jakopič in mnogi drugi. Ažbe je v svojem opusu težil k realizmu in uporabi čistih zamolklih barv, njegova dela pa velikokrat odražajo melanholično razpoloženje.

Ažbe je slikal predvsem portrete, med njegova najbolj znana dela sodi Zamorka in znano je, da je umetnik rad izbiral temnopolte modele, saj je to izrabljal kot priložnost za raziskovanje barv, posebno svetlo-temnih kontrastov.

Ob avtorjevi stoletnici so v njegovem rojstnem kraju odprli obnovljeno rojstno hišo, v aleji znamenitih Ločanov pa so mu postavili spominsko obeležje. Prav tako so mu v Leopoldparku v Münchnu, kjer je ustanovil šolo, postavili doprsni bronasti kip.

Foto: www.kam.si