SI

/

EN

Veno Pilon

Born

Died

22. september 1896, Ajdovščina

23. september 1970, Ajdovščina

Veno Pilon se je rodil 22. septembra v Ajdovščini kot drugi od šestih otrok slovenski materi Urški in furlanskemu očetu Domenicu – Menigu , ki je v pritličju hiše na Prešernovi 1, kjer je družina stanovala, imel svojo pekarno. Že kot ajdovski osnovnošolec je bil naklonjen risanju in se je kot mladenič rad družil s slikarjem in lutkarjem Milanom Klemenčičem, ki je v tem času živel v Šturjah, ter mu pomagal pri prvih lutkovnih predstavah. Ko je obiskoval realko v Gorici, pa je prijateljeval s Franom Tratnikom in Lojzetom Spazzapanom. Po maturi je bil leta 1915 vpoklican v vojsko, kjer je bil udeležen na fronti v Dolomitih in pozneje v Galiciji. Postal je vojni ujetnik in bil odpeljan v rusko letovišče Lipeck, kjer je bil od avgusta 1916 do jeseni 1918. Tam je doživel oktobrsko revolucijo in začel slikati akvarele, ki jih je po pobegu prinesel s seboj v Ljubljano. Tu se je spoznal z Jakopičem in ostalo slovensko umetniško kulturno elito in se tudi sam začel pripravljati na likovno akademijo v Pragi, kjer v letih 1919/20 opravil dva letnika, študij pa je nadaljeval  na akademiji v Firencah. Ker ga je tamkajšnji študijski program razočaral, se je leta 1921 domov vrnil brez diplome, nato pa se je leta 1922 na dunajskem grafičnem zavodu izpopolnjeval še v risanju akta. Po vrnitvi iz potovanja po Nemčiji se je ustalil v Ajdovščini, kjer si je v domači hiši uredil atelje ter hkrati pomagal očetu v pekarni. V tem svojem najplodnejšem slikarskem obdobju Pilona najdemo v krogu umetnikov, kritikov in ljubiteljev s težiščem v Gorici, med katerimi so Slovenci Spazzapan, Čargo, Kogoj, Vika Podgorska ter Italijani Sofronio Pocarini, Antonio Morassi, arhitekta Cuzzi in Gyra, mecen Brunner…

Leta 1923 se je na Jesenski razstavi v Jakopičevem paviljonu predstavil tudi Pilon s svojimi »novimi«, ekspresivnimi slikami, a je bil deležen grobe Šantlove kritike. Njegova umetnost je bila bolje sprejeta v Italiji, saj je naslednje leto razstavljal v avantgardistični rimski galeriji pod vodstvom C. G. Bragaglia ter na Prvi goriški razstavi, ki jo je organiziral umetnostni zgodovinar dr. Antonio Morassi. Istega leta je bila na beneški bienale sprejeta Pilonova grafika Amour simple, v galeriji Bevilacqua La Massa pa še druge tri grafike. Ves čas pa je hrepenel po Parizu, kamor se je prvič odpravil na božič leta 1925. Obiskovanje pariških razstav in slikanje kavarniških motivov pa je prekinila očetova bolezen, zato se je Pilon poleti leta 1926 vrnil v Ajdovščino, kjer je prevzel pekarno. Naslednje leto je Menigo Pilon umrl, Veno pa je že razmišljal o vrnitvi v Pariz. Hišo in pekarno je prepustil sestrama in uredil vse potrebno, da se je novembra 1928 za stalno naselil v francoski prestolnici. Že kmalu po nastanitvi je izgubil svoje premoženje v neuspešnem poslovnem projektu z antinikotinskim sredstvom Nicotless. V tridesetih letih se je začel aktivno ukvarjati s fotografijo in si s poljskim fotografom Hermannom Szunkom delil atelje na Montparnassu. Leta 1930 mu je umrla mati, naslednje leto pa je obiskal Ajdovščino, kjer je v objektiv ujel svoje sorodnike in ajdovske prijatelje. Naslednjič je obiskal rojstni kraj čez pet let skupaj s svojo ženo Anne - Marie Guichard, profesorico angleščine, s katero sta se poročila leta 1934. Leta 1937 se jima je rodil sin Dominique in družina se je preselila  v stanovanje nad Pilonovim ateljejem na Rue de la Grande Chaumière. Med vojno se je slikar preživljal s tajniškim delom, tehničnem urednikovanjem, umetniškim svetovanjem in ilustracijo, honorarno pa je tudi fotografiral za razne naročnike. Leta 1947 ga je Triglav film imenoval za tehničnega  sodelavca pri snemanju celovečerca Na svoji zemlji, zato je leto 1948 preživel v Sloveniji, kjer je v filmu skrbel za sceno, opremo, masko in kostume. Zaradi dolgega molka z ženo in prekoračitve časovnega roka vizuma si je nakopal težave v družini in pri francoskih oblasteh, ki so mu zagrozile z izgonom. Petdeseta leta zaznamujejo številni obiski slovenskih rojakov v Parizu, Pilon pa se je posvečal prevajanju slovenske poezije v francoščino in ilustraciji knjig, vrnil pa se je tudi k slikanju. Leta 1953 je postal osebni zastopnik švicarskega založnika Nesta Jacomettija, čez dve leti pa je bil preimenovan v uradnega upravnika njegove grafične založbe L'Oeuvre Gravèe v Parizu, kjer je bil zaposlen do svoje upokojitve. V ljubljanski Moderni galeriji je bila leta 1954 razstava njegovih grafik, risb in fotografije, a Pilon se je že pred otvoritvijo vrnil v Pariz po poletnih počitnicah z družino v Sloveniji. Vezi z domovino je ohranjal tudi s svojim prispevkom pri organizaciji I. grafičnega bienala v Ljubljani leta 1955. Anne-Marie se je kmalu za tem začela spopadati z zdravstvenimi težavami in je bila v začetku šestdesetih let večkrat hospitalizirana - tudi v času, ko je Pariz obiskal Pilonov prijatelj dr. Danilo Lokar, ki je o prijatelju in njegovih težavah podrobno pisal v popotniškem dnevniku. Leto 1963 je bilo za Pilona prelomno, saj mu je umrla žena, konec leta pa sta se skupaj z Jacomettijem upokojila in je v ospredje vedno bolj prihajala misel o vrnitvi domov.
Vsi našteti biografski podatki so že zaobjeti v Pilonovih spominih Na robu, ki so izšli v Ljubljani leta 1965 pri Slovenski matici. V to drugo, razširjeno izdajo, smo vključili tekste, ki so jih našli v zapuščini Pilonove nečakinje Pavle po njeni smrti in jih je slikarjev sin Dominique podaril Pilonovi galeriji. Ob dveh daljših spominskih odlomkih o Zoranu Mušiču in Doretu Ogrizku je tudi vrsta pikrih in hudomušnih komentarjev o razmerah v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Za to izdajo smo tudi opravili povsem nov izbor ilustracij ter dodali nekaj reprodukcij njegovih najboljših slik.

Po letu 1965 je slikar čutil vedno manj bližine s Parizom, predvsem ko mu je domovina priznala umetniške zasluge z retrospektivno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani, ki je bila organizirana v letu 1966, ko je bil Pilon že sedemdesetletnik. Ob tej priložnosti je slikar preživel osem mesecev v Sloveniji, do februarja 1967. Med tem so v reviji Dire, Revue europèenne de Poésie, ki jo je izdajal v Franciji živeči slovenski pesnik Jean Vodaine (Vladimir Kaučič), izšli njegovi prevodi pesmi Gradnika, Zajca, Murna, Kosovela in Župančiča ter drugih avtorjev, tem pa je leta 1969 sledila še knjižica OEillets rouges pour Paris, Petite anthologie de poèmes slovenès s prevodi številnih slovenskih pesnikov. Skupaj z Vodainom je že leta 1968 ustvaril svojevrstno knjigo ugank z imeni vseh velikih likovnih  umetnikov 20. stoletja L'oracle des peintres a Paris: devinettes pour les amis curieux et connaisseurs s tipogrami prijatelja in vrhunskega umetniškega tipografa in lastnimi verzi. Ker je bil prepričan, da mu Triglav film ni priznal vseh opravljenih zaslug v špici filma Na svoji zemlji, ki si ga je ogledal v ajdovski kinodvorani, je zaprosil za popravilo krivice, ki mu je bila storjena kot šefu scene, a ni ničesar dosegel. Leta 1967 mu je občina Ajdovščina podelila  naslov častnega občana in mu dodelila enosobno stanovanje na Goriški cesti 26; v prostorih nad staro družinsko pekarno pa je takrat živela njegova sestra Milka z družino. Na veliko noč leta 1968 se je Veno Pilon po štiridesetletnem bivanju v Parizu dokončno vrnil domov. Ob 50-letnici pisateljeve smrti je občini Ajdovščina podaril svoj kip Ivana Cankarja, ki je bil postavljen na Trg prve slovenske vlade. Naslednje leto mu je bil priznan status borca za severno mejo, prvič pa se je lahko tudi uradno podpisal z imenom Veno, ki ga je v svoji umetniški karieri vedno uporabljal namesto rojstnega Venceslav.

V zadnjem letu svojega življenja je Veno Pilon prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Svoje predloge je teoretično in v obliki risb predstavil tudi ob razgrnitvi zazidalnega načrta občine Ajdovščina. Za zagnanostjo pri pripravah na izid velike antologije Même un petit peuple chante. La Poèsie Slovène, des origines à nos jours ni bilo slutiti njegove hude bolezni, o kateri ni rad govoril. Junija 1970 je bil operiran na prostati v šempetrski bolnišnici, nato pa je okreval v Sežani. Pilonova najljubša sestra Justa je umrla avgusta, konec tega meseca pa je očeta obiskal sin Dominique z ženo Odile in njunim prvorojencem Françoisem. Prvo srečanje z vnukom je Pilonu polepšalo zadnje dneve življenja. 22. septembra praznuje 74. rojstni dan v družbi okoliških otrok, ki mu prinesejo nageljne in jih ob tej priložnosti še fotografira, tako kot njihove starše, prijatelje ter takratnega predsednika občine (fotografije se niso ohranile). Veno Pilon je umrl naslednji dan, 23. septembra 1970, v rokah nečakinje Pavle Lutman. 25. septembra, na dan Pilonovega pogreba, je bil v Ajdovščini dela prost dan; v kinodvorani, kjer je ležal, se je zbrala množica ljudi, med njimi veliko pomembnih kulturnikov in učenci ajdovskih šol so se postavili v sprevod do pokopališča.

Naslednje leto je Dominique Pilon napisal: »Kot dedič Vena Pilona izjavljam, da poklanjam mestu Ajdovščina kulturno dediščino svojega očeta v znamenje hvaležnosti za gostoljubje, ki mu ga je izkazal njegov ljubljeni rojstni kraj. Želim, da bi njegovo delo živelo v spominu prihodnjih rodov.« S tem darilom ajdovski občini je Dominique Pilon postavil temelje Pilonovi galeriji, ki je svoja vrata prvič odprla 21. septembra 1973 z razstavo Pilonovih del. Čez pet let so v prenovljenih galerijskih prostorih, v večletnem delu Plečnikovega nagrajenca, arhitekta  in najbližnjega soseda Pilonovih, Svetozarja Križaja, postavili Pilonovo stalno zbirko, ki ravno v letošnjem letu praznuje svojo 30. obletnico.

Tekst: Maja Marinkovska, Pilonova galerija Ajdovščina

Oglejte si zbirko del Vena Pilona na Museums.si.