Edi Šelhaus je ena od legend slovenskega vojnega in povojnega fotoreporterstva. Rodil se je 15. 8. 1919 v Podkraju nad Vipavo. Prva leta otroštva je preživel v Trstu. Med obema vojnama se je zaradi fašizma z družino preselil v Jugoslavijo in se po družinski tradiciji – oče Janko in mati Julijana sta bila namreč oba fotografa – izučil za fotografa.

Ko je spomladi leta 1943 dobil poziv v nemško vojsko, je namesto tja raje odšel v partizane. S sabo je vzel tudi fotoaparat, vendar je bilo fotografiranje precej oteženo in nevarno, ti začetni filmi, kot tudi aparat, pa so se uničili. Leta 1944 je bil težje ranjen in poslan v Belo Krajino, kjer je čakal na prevoz v Bari. Na partizanskem letališču Podzemelj pri Črnomlju ga je opazil član propagandne komisije France Brenk, ki je skupaj s profesorjem Franjom Veselkom postavljal na noge partizansko foto sekcijo. Edi Šelhaus je dobil fotoaparat, ki ga je zamenjal za puško in tako postal vojni fotoreporter. Področje njegovega dela je bilo v Beli Krajini, na Kočevskem in Notranjskem. Ti mnogi izjemni posnetki so danes shranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Po osvoboditvi ga je slovensko filmsko podjetje poslalo v Trst, kjer je do l. 1948 kot filmski snemalec za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti v izjemnih okoliščinah posnel odločilne povojne dogodke na Tržaškem.

Obenem je s fotografijami sodeloval pri tržaških časopisih Primorski dnevnik, L'Unità, Il Lavoratore in Delo. Da se je preživljal, je v Trstu odprl foto atelje Foto Edi. Vse te izkušnje so pomembno vplivale na njegovo fotografijo, ki je dinamična, v nasprotju s t.im. statično fotografijo, ki je prevladovala v nekdanji Jugoslaviji do konca petdesetih let.

Junija 1955 se je vrnil v Jugoslavijo, k mami v Škofjo Loko. Sprva ji je pomagal pri delu v ateljeju, fotoreporterska žilica pa mu ni dala miru in 15.1.1958 se je zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, kasneje Delu in Tovarišu. Poleg matične hiše (Delo in Tovariš) je objavljal svoje prispevke v različnih revijah in časnikih, predvsem Ljubljanskem in Nedeljskem dnevniku, v Sloveniji in Jugoslaviji. V obdobju od leta 1958 do 1973, ko se je upokojil, je bil »leteči fotoreporter«, vse dni na lovu za aktualnimi dogodki v Sloveniji, bivši Jugoslaviji in tudi tujini.

Po upokojitvi ni miroval in je ostal vse do danes, tako kot se je sam imenoval, »fotoreporter v copatah«. Poleg spremljanja aktualnih dogodkov, občasnega objavljanja svojih prispevkov s fotografijami v raznih publikacijah in beleženja motivov za svojo dušo se je lotil tudi pisanja knjig, od teh največ o dramatičnih trenutkih, ko so v 2. svet. vojni partizani in domačini reševali zavezniške vojne ujetnike in sestreljene letalce (The Bail Out, Republiški odbor Zveze združenj borcev NOV Slovenije, Ljubljana 1976, Stotinka sreče, Borec, Ljubljana 1980, Zbogom, Liberty Bell, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, soavtor z Janezom Žerovcem in Evasion and Repatriation: Slovene Partisans and Rescued American Airmen in World War II, Sunflower University Press, Manhattan, 1993). Izdal je tudi tri knjige na temo živali (Oj, pusti me živeti, Borec, Ljubljana 1981 in Dobro jutro, živali, samozaložba, Ljubljana, 1991, soavtor z Vitko Kolar) in nazadnje Od mravljic do kameleona, samozaložba, Vitka Kolar, 2011 (soavtor z Vitko Kolar), avtobiografijo (Fotoreporter, Borec, Ljubljana 1982), izbor svojih fotografij (Fotozgodbe, Delavska enotnost, Ljubljana 1985) in Fotoreporterjev obračun, Založba Sanje, Ljubljana 2010. Njegove neštete fotografije, reportaže in prispevki so bili objavljeni v številnih časopisih, revijah, monografijah in drugih publikacijah doma in po svetu.

Svoje fotografije je po upokojitvi razstavljal doma in v tujini. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem, pa nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005).

Edi Šelhaus je umrl 6. marca 2011 v Domu starejših v Medvodah.

Besedilo: Jožica Šparovec, Muzej novejše zgodovine Slovenije
Fotografija: Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije