SI

/

EN

Zoran Mušič

Born

Died

12. februar 1909 , Bukovica pri Gorici

25. maj 2005 , Benetke

Zoran Anton Mušič (Musič, Music) je bil rojen 12. februarja 1909 v vasi Bukovica blizu Gorice. Njegov oče Anton je bil iz Šmartna v Brdih. Mati Marija Blažič je bila iz Kostanjevice (Lig nad Kanalom). Zoran je s starši in mlajšim bratom do prve svetovne vojne živel v Bukovici, pod obronki kraških gričev. Oče je bil upravitelj vaške šole, mati je bila učiteljica. Očeta so po začetku I. svetovne vojne mobilizirali in poslali na fronto v Galicijo. Deček je bil ob izbruhu Soške fronte junija leta 1915 skupaj z materjo in bratom izgnan v Arnače pri Velenju. Na Štajerskem je začel obiskovati šolo. Po očetovi demobilizaciji so se spomladi 1918 vrnili na Goriško. Dečku se je v podzavest vtisnila krajina vojnih opustošenj in golega kraškega kamenja. Slovensko učiteljsko družino so poleti 1919 izgnali z območja Brd in s Primorske na Koroško, v Grebinj. Dobro leto kasneje, po oktobrskem plebiscitu, so jih od tam grobo pregnali Avstrijci. Zatočišče so našli v Jugoslaviji, pri Sv. Emi nad Mestinjami. Zoran se je preselil v Maribor, kjer je novembra 1920 nadaljeval šolanje na realki. Po nekaj letih se je prepisal na učiteljišče, kjer je jeseni 1928 maturiral. Z risanjem sta ga prva seznanjala učitelja in slikarja: Viktor Cotič na realki in Anton Gvajc na učiteljišču.

Po sprejemnih izpitih na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu je tam študiral pri profesorju in mentorju Ljubu Babiću. Med njegovimi profesorji sta bila vplivna še Tomislav Krizman in Vladimir Becić. Pomladi 1934 je z odliko zaključil študij. Leto kasneje je s skupino slikarjev in kiparjev skupine Brazda prvič razstavljal v Murski Soboti in v Celju. Ob koncu marca 1935 je s štipendijo Narodne galerije in občine Maribor za tri mesece odšel Španijo. Veliko je skiciral in kopiral v Pradu (El Greca, Goyo). Ko se je vrnil v Slovenijo, je živel v Mariboru in Hočah, po letu 1940 stalno v Ljubljani. Vmes je odslužil vojaški rok v Bileći ter Rogoznici.

V drugi polovici tridesetih let je veliko potoval, pisal za časopise, dajal samozavestne izjave. Poleti je redno zahajal v Dalmacijo, največ na Korčulo. Kontinuirano je slikal in risal, predvsem krajine in tihožitja, redkeje portrete. Skupaj s prijatelji je razstavljal po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Osijek) in v Sloveniji. Do konca leta 1944 je imel okoli 20 skupinskih in 10 samostojnih razstav (včasih z manjšo skupino). Prvo samostojno razstavo je imel s kolegom Franom Šimunovićem v Beogradu, manjšo retrospektivo z dvajsetimi deli leta 1942 pri Obersnelu, na Gosposvetski cesti v Ljubljani. Bil je član skupine Neodvisni. Zvesto so ga spremljali in o njem pisali kritiki, največ Lojze Bizjak, Radislav Rehar in Fran Šijanec. Do italijanske kapitulacije je živel v Ljubljani. Na Primorskem je leta 1942 slikal po cerkvah: v Drežnici in Grahovem skupaj z Avgustom Černigojem, v Gradnem v Brdih z Lojzetom Spacalom.

V Gorico se je selil jeseni 1943, po nemški zasedbi južne Slovenije in Italije. Leto dni je živel med Trstom, kjer je pisal za časopise in Benetkami, kjer je ustvarjal gvaše. V obeh mestih je razstavljal. Oktobra 1944 so ga Nemci v Benetkah aretirali in sredi novembra odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je preživel do konca vojne. Na skrivaj je izdelal nekaj skic, predvsem portretov sojetnikov. Po osvoboditvi je do 5. junija 1945 čakal na prevoz domov in v taborišču risal različne motive. Z več kot sto risbami se vrnil v Ljubljano in se krajši čas zdravil na Golniku. Od tam je zaradi političnih pritiskov: očitali so mu razstavljanje med vojno in premalo spoštljiv odnos do partije, ob koncu junija leta 1945 odšel v Gorico. Pozno jeseni se je odselil v Benetke.

V Benetkah se je spoprijateljil s slikarko Ido Cadorin in se leta 1949 z njo poročil. Znova je intenzivno slikal, najprej akvarele Benetk in podobe konjičkov, za tem krajine z griči. Razstavljal je v Trstu, Benetkah, Rimu in drugje po Italiji. Obiskovali so ga kolegi, med njimi Massimo Campigli in Oscar Kokoschka. Redno je zahajal v Trst in se družil s slovenskimi intelektualci, največ s krogom galerije Scorpione. Znova se je posvečal grafiki, več med obiski v Švici.

Leta 1952 je imel prvo manjšo razstavo v Parizu kot del nagrade Premio Parigi iz Cortine. Po dogovoru z Galerie de France se je preselil v Francijo. Imenoma je živel med Parizom in Benetkami. V francoski prestolnici se je družil s kolegi iz različnih dežel. Ponosen je bil na prijateljevanje z Albertom Giacomettijem. Pomagali so mu posamezni rojaki, ki so bili vešči stikov z galeristi in tiskarji. Veno Pilon je bil reden gost v njegovem ateljeju. Slovenijo je Mušič prvič znova obiskal šele leta 1956. Dve leti prej so bile njegove risbe iz taborišča razstavljene na spominski Babićevi razstavi v Zagrebu, leta 1955 njegove izbrane grafike na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani. Na drugem bienalu je prejel eno od nagrad in dobil možnost za manjšo samostojno razstavo grafik leta 1959. Redno je obiskoval starše v Ljubljani in Brdih, do pozne starosti brata in druge sorodnike v Sloveniji. Dokler je mogel, je zahajal v Dalmacijo.

Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili ambasadi slovenske kulture; obiskovali so ga slikarji in kiparji, stari in novi prijatelji. Včasih je sam poiskal slovenske študente, da so mu delali družbo, drugič se je osamil, da je imel dovolj časa za razmišljanje in delo. Svojo motiviko je razširil v smeri abstrakcije in izčiščenih motivov krasa, dalmatinskih barv in kamenja. Samostojno je razstavljal v manjših galerijah Evrope in se skozi ugledna razstavišča Avstrije in Nemčije počasi prebijal v prestižne institucije Francije. Kritiki kot Jean Grenier, Jacques Lassaigne, kasneje Jean Clair so povzeli Kržišnikove analize, jih nadgradili in slikarju pomagali odpreti vrata prestižnih galerij: pariške mestne galerije, Muzeja moderne umetnosti v Centru Pompidou, razstavišča v Kasslu, galerij Münchnu in drugje. V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil prijatelj Zoran Kržišnik. Gostili so ga na samostojnih predstavitvah v letih 1959, 1960, 1967, 1990, 1997. Redno je sodeloval na ljubljanskih grafičnih bienalih od prvega do sedemdesetih let. Kržišnik ga je uvrščal med pionirje ljubljanskega grafičnega bienala in ga imenoval enega od podpornikov razstav. Mušič je med slovenskimi slikarji postal merilo in izhodišče kakovosti. Postopoma je v Sloveniji za svoje zasluge dobil vse možne stanovske in državne nagrade ter priznanja.

Slikar se je dokončno uveljavil v sedemdesetih letih s svojimi ciklusi Nismo poslednji, spomini na taborišče in človeka kot večno žrtev. Razstavljal je po Evropi in v ZDA. Vrnil se je k podobam notranjosti beneških cerkva, jih dopolnil z vedutami mesta ob laguni in razvil novo serijo avtoportretov v ateljeju. Posvečal se je dvojnim portretom z Ido. Njegova velika retrospektiva, največja med okoli 260 samostojnimi predstavitvami umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja, je bila leta 1995 v razstavišču Grand Palais v Parizu. Razstavo sta skupaj odprla francoski in slovenski predsednik: François Mitterrand in Milan Kučan. Pariški katalog so sestavili najbolj ugledni kritiki Francije in posamezniki iz drugih držav.

Pozna leta je slikar preživljal v Benetkah, kjer je skoraj slep slikal temne avtoportrete. Umrl je 25. maja 2005 doma v Benetkah, v starosti 96 let. Pokopan je na otočku Sv. Mihaela, na robu razdelka 16.

Gojko Zupan