SI

/

EN

Bogdan Borčić

Born

Died

26. september 1926, Ljubljana

24. april 2014, Slovenj Gradec

Bogdan Borčič se je rodil 26. septembra 1926 v Ljubljani.

Med letoma 1943 in 1944 je obiskoval slikarsko šolo Mateja Sternena in risarsko šolo pri Francetu Goršetu. Leta 1944 so ga zaprli in internirali v Dachau, od koder se je vrnil po koncu vojne.

Po vojni je končal Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani (profesorji: F. Mihelič, G. A. Kos, B. Jakac, R. Debenjak, N. Pirnat in S. Pengov) in na isti akademiji podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gabrijelu Stupici.

Med letoma 1952 in 1957 je bil zaposlen kot profesor v gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval risanje in umetnostno zgodovino, nato je deset let vodil likovni oddelek v Centru za estetsko vzgojo (poznejšem Pionirskem domu). Izpopolnjeval se ja na študijskih potovanjih po Evropi, od leta 1958 do 1959 v slovitem ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na ALU v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od leta 1973 do 1984 pa na grafičnem oddelku. Leta 1979 je gostoval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku Likovne akademije v Monsu v Belgiji. Od leta 1980 živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.

Bogdan Borčić je za svoje delo prejel pomembne domače in mednarodne nagrade. Leta 1965 je prejel nagrado Prešernovega sklada, 1977 Župančičevo nagrado za slikarstvo in leta 1982 Jakopičevo nagrado. Poleg teh je prejel vrsto razstavnih slikarskih in grafičnih nagrad ter priznanj, med drugimi 3. nagrado na razstavi »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi« v Slovenj Gradcu leta 1966. Leta 1992 ga je Občina Slovenj Gradec počastila z Bernekerjevo nagrado. V letu 2005 je prejel Prešernovo nagrado.

Bogdan Borčić je več kot stokrat samostojno razstavljal ter sodeloval na številnih razstavah jugoslovanske in slovenske grafike doma in v tujini ter na številnih mednarodnih grafičnih razstavah. Kot razstavljalec je bil prisoten na vseh ljubljanskih grafičnih bienalih od leta 1959 dalje. Leta 1999 je predstavil ves grafični opus na retrospektivni razstavi v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, izbore še v Mestni galeriji v Piranu (1999) in Mestni galeriji v Ljubljani (2000). Izbor iz opusa najnovejših slik je razstavil v Bežigrajski galeriji v Ljubljani in Pilonovi galeriji v Ajdovščini v letu 2000. Njegova dela hranijo pomembne zbirke doma in v tujini, ves grafični opus (809 grafik) pa je zbran v Borčićevem kabinetu grafike v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (avtorjeva donacija).

Kot vplivi iz ozadja so za razvoj Borčićevega slikarstva pomembne tri slikarske smeri: abstraktni ekspresionizem, informel in geometrijska abstrakcija. Obdobje do leta 1970 je čas oljnega slikarstva, informela in abstraktnega ekspresionizma, kasneje tudi minimalizma in pop arta. V tem času razvije kompozicijsko shemo, h kateri se bo neprestano vračal in jo izpopolnjeval. Za to obdobje so značilni motivi strelišč, ribiških portalov in vrat. V obdobju 1970 do 1980 se je povsem posvetil grafiki (jedkanica in akvatinta) ter ustvaril serijo grafik na temo školjke. Po letu 1980 začne eksperimentirati z akrilnimi barvami. Osnovni elementi s katerimi gradi sliko so oblika, linija, proporc in predvsem barva. Spodbuja ga dialog barv ter odnosi med njimi.

Bogdan Borčić je slikar in grafik. Te dve likovni dejavnosti se skozi njegovo ustvarjalno pot komplementarno dopolnjujeta. Grafika – jedkanica, akvatinta, suha igla – je zahtevna likovna tehnika. Temelji na grafični tehniki, ki je v Evropi poznana vsaj zadnjih petsto let. Izdelava grafike je proces v treh stopnjah: umetnik najprej z orodjem obdela kovinsko ploščo, nato jo v tem primeru jedka in nazadnje še premaže z barvo in odtisne. Rezultat je več odtisov, od katerih se jih prvih nekaj imenuje avtorski odtis. Ko je avtor zadovoljen z rezultatom, lahko naredi okoli deset oštevilčenih odtisov, katerih ostrina pada v istem zaporedju.

Kot slikar se Bogdan Borčić spopada z drugačnimi likovnimi problemi. Pomembno vlogo v njegovem slikarstvu igrajo barve. Čeprav se nekajkrat pojavijo tudi rdeče in druge svetlejše barve, prevladujejo pri njem predvsem modra, temne in zemeljske barve. Odgovor na vprašanje, zakaj ravno te barve, seveda ne more biti daleč. Eden izmed razlogov je gotovo ta, da lahko živahne barve prekrijejo kompozicijo in tako v mnogočem zameglijo namen in poslanstvo slike, ki je vendar v tem, da nam odslikava metafizično stanje fizičnega sveta. Ta le intuitivno dojemljivi del vidnega sveta nam Borčić predstavlja z zavidljivo vztrajnostjo in uspehom. Pristop k tem slikam je za gledalca lahko še težavnejši kot je pristop k Borčićevim grafikam. Za »vstop« v tako ploskovito sliko, pri kateri nas avtor ne želi zavesti z naslovom, in na kateri ni razen nekaj barvnih ploskev različnih zamolklih barv ničesar drugega, potrebuje gledalec predvsem dovzetnost in odprtost. Kajti za razumevanje likovne govorice ne potrebujemo veliko znanja, saj z njo živimo že od rojstva in smo z njo navajeni živeti. Problem je le v tem, da smo te govorice preveč navajeni, do te mere, da nismo več sposobni v njej prepoznati majhnih sprememb, komaj vidnih odstopanj od ustaljenih načinov reprezentacije vidnega sveta in na elementarne glasove te govorice sploh nismo več pozorni. Govorim o renesančni perspektivi, o ustaljenih kompozicijah, figurah in drugih pripovednih znakih, medtem, ko imamo nekoliko manj stika s primarnimi vizualnimi znaki kot so črte, barvne ploskve in seveda s progresivnimi odnosi med temi elementi. Naša prevelika navajenost na vizualno komunikacijo je lahko vzrok nerazumevanja, prav tako pa je lahko vzrok za to tudi naša pogosta nesposobnost, da bi prisluhnili drugačnim načinom komuniciranja ali celo naše pričakovanje, da mora vsaka komunikacija nujno pripeljati do določenega rezultata. Pogosto se lahko zgodi, kot se pokaže pri umetnosti Bogdana Borčića, da je rezultat komuniciranja neznaten, da je namen komuniciranja med sliko in gledalcem samo to in nič več.

Borčićev opus je poučen primer razvoja motiva od realistične upodobitve do čiste abstrakcije, do minimalistične redukcije. Motivni svet Bogdana Borčića se začne z realističnimi upodobitvami obmorskih motivov, v katerih pa je že od začetka prevladovalo zanimanje za kompozicijsko shemo, veliko bolj, kot za sam vsebinski vidik slike. Borčićevo zanimanje za čisto likovne rešitve se z leti veča in glede na to sorazmerno upada njegovo zanimanje za vsebino slike. Mogoče na tem mestu vredna omembe je faza (od sredine šestdesetih do sredine sedemdesetih), v kateri nastane ogromno grafik z motivom školjke.

Umrl je 24. aprila 2014 v starosti 87 let.

Viri: http://www2.arnes.si/~uljff4/kratekuvodvdelobogdanaborcica.htm
http://www.glu-sg.si/exhibitions/borcic/info-slo.htm 
http://www.rav.sik.si/e_knjiznica/biografki_leksikon/seznam/b/borcic_bogdan/ 
http://www.galerija-bj.si/images/borcotv1.jpg